Da bi zmanjšali anizotropne lastnosti naravnega lesa in zagotovili enotne lastnosti in stabilnost oblike vezanega lesa, je treba v njegovi strukturi upoštevati dva osnovna načela: simetrijo in pravokotnost furnirnih vlaken med sosednjimi plastmi. Načelo simetrije zahteva, da so furnirji na obeh straneh simetrične osrednje ravnine vezanega lesa simetrični ne glede na lastnosti lesa, debelino furnirja, število slojev, smer vlaken ali vsebnost vlage. En sam list vezanega lesa lahko uporablja furnirje ene vrste in debeline ali furnirje različnih vrst in debelin; vendar morata biti katerikoli dve simetrični plasti na obeh straneh simetrične osrednje ravnine enake vrste in debeline. Fasete na obrazu in hrbtu so lahko različnih vrst.
Da bi struktura vezanega lesa hkrati ustrezala obema osnovnima načeloma, mora biti njeno število slojev liho. Zato je vezan les običajno izdelan s tremi, petimi, sedmimi ali drugimi neparnimi-plasti. Imena plasti v vezanem lesu so naslednja: zgornji furnir se imenuje čelni furnir, notranji furnir pa se imenuje jedrni furnir; furnir na sprednji strani se imenuje furnir na sprednji strani, furnir na zadnji strani pa se imenuje zadnji furnir; med jedrnimi furnirji se tisti z vlakni, ki so vzporedna s čelno furnirjem, imenujejo furnirji z dolgim jedrom ali furnirji s srednjim jedrom. Pri sestavljanju surovca za votle plošče morata biti sprednji in zadnji furnir s tesnimi stranicami obrnjenimi navzven.
